najina zadnja postaja u argentini so bli slapovi iguazu. slapove si delita argentija in brazilija in se nahajajo okol 20km pred izlivom reke iguazu v parana.

ne bom prevec dougovezla, ble sva zalostne ker sva zapuscale argentino je pred nama samo se ena drzava in bo pol treba domu!

slike z argentinske strani

slike z brazilske strani

gradnja jezuitskih misjonov je biu en od načinov, s katerim je katoliška cerkev širla svojo vero med prvotnim prebivalstvom v JA v 17. in 18. stoletju. misjone so zgradil nekak na območju k je zdejšnji paragvaj, pol so se pa razširl še na območja, ki zdej pripadajo argentini, urugvaju, braziliji in boliviji. misjoni, ki so jih zgradil v teh predelih so se razlikoval od drugih misjonov, ker domačinom niso usiljeval evropskega načina življenja ampak “samo” vero. jezuiti so si pridobil tud zelo visoko stopnjo avtonomije znotrej španskih in portugalskih kolonij, na račun delovne sile (domorodci) so pa misjoni postali tud ekonomsko uspešni.

v misjonih v tem delu, kamor sva šle tud midve, so živeli indijanci Gvarani, k so imel zelo dobr položaj. gojil so živino, obdeloval polja, zanemarjena ni bla niti njihova kultura – jezuiti so jih učil kiparstva, mizarstva in drugih obrti, razvil so pa tud pisno obliko gvaranščine in prvotno prebivalstvo učil pisat in brat.

midve sva si šle pogledat misjone San Ignacio Mini, k so bli ustanovljeni leta 1632 in ležijo v provinci Misiones (v SV kotu ob meji s paragvajem in brazilijo). v 18. stoletju je tukej živelo okol 3000 ljudi. okol leta 1760 so jezuiti začel zapuščat misjone in ta k sva si ga šle midve ogledat ter drugi v bližnji okolici so bli uničeni v začetku 19. stoletja.

sprehodile sva se med rdečkasto obarvanimi ruševinami, k so še dokej dobro ohranjene. na glavnem trgu je stala cerkev, pokopališče, samostan in nekej drugih hiš - na eni strani so živeli jezuiti, ločeno od njih, na drugi strani pa prvotno prebivalstvo.

slike

za moje pojme ena od top 10 stvari na ceumu potovanju. alex, hector in robbie so se prjavl na prostovolno delo pr un techo para mi pais in sicer so organiziral, da se bo u revnih predmestjih buenos airesa zgradil 100 hiš. tistih lesenih k so že stene narjene, ti jih samo skupej postavš. za usako hišo rabš približn 3 dni, da jo zgradiš. midve sva prosile, če bi se dal zrihtat, da nekak prideva zravn in pol je hector uporabu svoje mehiške sposobnosti, da je nekej zmutiu in sva lahko šle (ker prijav že zdavnej niso več sprejemal).

zbral smo se u BAju in pol so nas razdelil u par večjih skupin in nas poslal na različne konce. spal smo na osnovnih šolah, po dve skupine (se prav okol 20 ljudi) u eni učilnci, kopalnce ful osnovne, brez tušov, mogu si nekak zimprovizirat z vodo iz umivalnika in se kolkr tolk umit. zvečer so nam pokazal načrt, kako se bojo hiše zgradile in nasledn dan smo šli. razdelil so nas še u skupine po 10 in nam dodelil družine. s petro nisva ble u isti skupini – moja družina so bli mami barbara (16 let, noseča, ma že eno punčko staro 1,5 let iz prejšnga razmerja) in ati carlos (21 let, dva fantka stara okol 2 in 4 iz prejšnga razmerja). živijo u mejhni bajtici mogoč 2×3m brez kopalnce, kuhne. to uporablajo pr starših od carlosa k žvita na istem posestvu u mal večji kolibi/hiši, karkol že lahko poimenuješ ta konstrukt k je zbit skupej iz večjih kosov železa, lesa in ostalga odpadnga materjala.

z organizacijo majo dogovorjen tko, da so mogl plačat okol 400EUR za hišo, kar je za njih ogromn dnarja, tko da so ga ful s težavo nabral ampak zato tud ful cenjo kar so dobil. hiše nej bi predvidoma zdržale približn 5 let pol po tem se bojo pa zamenale s takimi k so za dl časa.

na konc k smo jim predal kluče hiše si meu res dobr občutek da si u treh dneh lahko res spremenu življenje ene družince k bo zdej lahko živela u mal bol človeških razmerah.

slikce, tukej je pa video k smo ga posnel: http://www.youtube.com/watch?v=47G4__5qj_w&feature=channel

ok da napišem še par splošnih stvari o argentincih in njihovih navadah. najprej to da jih pou kontinenta ne mara ker majo prevelk ego. prašaš brazilce, kašn majo mnenje o argentincih, ti bojo rekl da so naduvani. isto misl folk iz čila, bolivije, kolumbije. in je čist res :D k se zgovarjaš z njimi res pluvajo po useh drugih an.

pol majo ful navado da ful pozn zvečer hodjo vn. tud dost pozn zvečer jejo. večerja je okol 11h alpa clo 12h. zvečer če greš tud samo na pjačko greš okol 2h ponoč. nama se tolkrat ni dal več čakat, že napou zaspiš pol pa pejt vn na pjačo za ene dve urce pol si pa ob 4h doma! pol majo kr to siesto pousod, najbl smešn je k jo majo u patagoniji! tm resno rabš siesto ja. ena stvar k je ful popularna je mate. to je posebn čaj k ga pijejo usi. majo tako posebno šalčko (iz lesa, al pa največkrat iz buče ta trde in pol je oblečena u usnje, kšn drug materjal al pa sploh ne) in notr skorej do vrha natresejo to yerbo mate. pol notr zataknejo bombillo - kovinsko slamco iz katere pol piješ, in prelijejo z vrelo vodo. to je prou obred, zbere se družba in pijejo mate. naliješ notr vodo in js spijem do konca, pol naliješ še enkrat vodo (yerbo pustiš notr, nč ne menaš) in daš šalčko naprej, da spije nasledn. in tko gre u krogu. pa usi pijejo iz iste bombille. okus je grozn, midve se ga nikakor nisva mogle navadt tud če čaj sladkaš. petri je še kr zanč men je pa na konc kr dobr ratou :) zanimiv je tud k kamor kol greš vidš argentince k pod ramo nosjo termo flaše z vodo za mate pa u kavomatih majo še posebn deu, kjer si lahko natankaš vrelo vodo.

med hrano je čist brezveze da sploh omenjam NAJHUJŠI zrezk možn – asado! kdo še sploh hoče bit vegetarjanc :D

odločle sva se, da bova iz ushuaie u BA kr letele ker je bla cena letalske karte približn enaka kokr za vožno z busam, pa pršparale sva ene 2 dni sedenja na busu in polomlenih hrbtov.

k sva prletele u BA sta naja tm že prčakvala najna mehičana k smo se spoznal u nikaragvi in sta od marca naprej na izmenjavi u BAju tko da sva se zmenile da lahko pr nima prespiva kšn tedn. no na konc se je iskazal da sva ostale skorej dva tedna :) stanvane mata res hud, zravn žvijo še robby američan k je u BAju da se uči španščino, cachai (u resnic rodrigo - iz čila), pol je pršla pa še ena sofie francozinja k je tle na praksi.

midve k sva pršle sva se s hectorjam tapru dan mal do trgovin sprehodile da sva si kuple kšne kaubojke in mal normalnih cun ker sva prletele direkt iz patagonije kjer si biu napravlen k lumberjack tle pa usi ušmekani po mestu hodjo an. uglavnem brezveze da preveč pišem, BA je biu HUD zato sva tud ostale tok doug cajta, šli smo na par razstav, pogledat pokopališče recoleta kjer je pokopana tud evita, muzej od evite, na tekmo od BOCE (yeah!), pogledat caminito k je ful luštn deu mesta, po ulcah plešejo tud tango (sicer je mal za turiste naštiman ampak je useen kul vidt), …

slikce

spet naja je cakala celodnevna voznja. zdej sva se ze cist navadle na stopanje tko da sva se odlocle da probava pridt kolkr delc se bo dal dol do ushuaie. najprej sva u punta arenas cakale na pru avto k naja je zategnu samo ene 20km do bolsga placa. tm sva pol cakale skor ksne dve ure, zravn naja je vetr prepihou tko da sva zacele plesat ob cest da se mau ogrejeva. ce naja je kdo gledou iz pisarn k so ble tm zravn si je pomoj mislu da nisva normalne.

no pol sva spet dobile stop do enga krozisca in tm spet cakale, tle sva mele sreco in naja je takoj pobrou en mld cilenc (hm, ni slabo!) k je ze tko zamujou na siht ampak naja je useen pelou ene 20km stran od tm kamor je su, zategnu naja je direkt do pristanisca, od koder grejo trajekti cez preliv, tko da nama ni blo treba cakat senga stopa. no tm so pol avti cakal na trajekt in sva sle kr prasat od auta do auta ce gre kdo do ushuaie in en argentinc je reku da ni panike, da naja bo on pelou. z nemu sva se pol pelale cez celo ogneno zemlo do ushuaie.

ognena zemla je arhipelago večih otokov, največji mer okol 48.000km2 in je razdeljen med čile in argentino. največje mesto je ushuaia, k nej bi blo tud najjužneje mesto na svetu, obstaja pa še manša vas puerto williams, k leži še južneje. temperaturne razlike so ful mejhne, pouprečna temperatura pozim je 1°C, polet pa 9°C (direkt za posončat mau).

prvotni prebivalci tega območja so baje tukej žveli že pred 10.000 leti in so se po telesu mazal z živalsko mastjo, da so preživel mrz. šle sva u en muzej in res vidš slike teh ljudi, usi so nagi okol hodil. pol sva šle tud na izlet z ladjo kjer smo se pelal skoz kanal beagle, vidl smo morske leve – res cela skala jih je bla, tko več kot 30 pomojem in se oglašajo ful smešn. na žalost nobenih pingvinov!

slike

u punta arenas sva prspele z busam in pred tem sva si u natalesu spet kuple najno priljubljeno salamco (suho salamo torej) in sva jo lepo rezale na busu in zasmradile okolico. ah, nč zato, če je pa tko dobra! še drugam so se sline cedile če mene prašaš.

pol prot koncu vožne se nama je že mal trgal in sva začele poslušat ipoda in sva zbrale eno staro musko tm iz 80-ih tko da sva mele do konca nabit volumen, poslušale karma kameleon od boy george-a (ok kdo se zdej dela da ne pozna tega komada) in zravn plesale tko da sta naja dva starejša gospoda k sta nasprot naja zdela opazvala ko da sva mal prsmojene. no pol sta se še režat začela :D nimaš kej učas se ti strga na dobr komad!

punta arenas je največje mesto na obali magelanske ožine in je biu prej, predn so zgradil panamski kanal, eno najpomembnejših mest u čilu. zdej tm živi mal več kt 150.000 ljudi, zlo velik je priseljencev iz hrvaške (nej bi blo več k 50%), kar se opaz tud na imenih raznih trgovin, restavracij itd.

spale sva u hostlu kjer so tud eni delavci k delajo u ribarncah pa na ladjah in tko in smo se nekej zapletl u pogovor pol so nam pa povedal da tud morske ježke jejo tko da so jih nasledn dan prnesl za probat. zgledajo kokr eni jezički pa tud take podobne barve so. jes pa en anglež chris sva jih spekla in morm rečt da jih ne bi prou posebej priporočala. drugač je biu hostlčk prou tak fletn, ful toplo notr, zunej itak vleku vetr spet sto na uro, tko da smo se notr pogrel lepo. u kuhn so mel eno staro peč k gor kuhaš in una vratca spodej k notr kej pečeš so bla odlomlena tko da si mogu gor naslont eno palco da se niso premaknila. in pol je petra nekej kuhala in gre mem te palce in ji una 50-kilska vrata na pauc od noge padejo! fak! tko da hvala bogu da ni cajt za japanke ker je ceu noht črn.

slike

iz mrzlega calafateja u argentini sva se podale u še nižje geografske širine do mesta puerto natales u čilu. iz busa sva opazovale da je zmeri in zmeri več snega. k smo prečkal mejo sva mele spet pohn enga sadja in podobnih zadeu notr tko da sva se odločle da bova use kar na busu ne bova mogle pojest, vrgle u smeti.

no pridemo mi na mejo in js tm enga carinika prašam ket majo kanto za smeti in sva spraznile ruzake. pol smo čakal u vrst, izpolnli obrazce in k smo že hotl it vn, mene ustav un carinik in prav da nej pokažm svoje obrazce. pa vid da sm napisala da nobene hrane nimam za prjavt (itak sm jo vrgla u smeti). pa tko on, ja kako, a nis mela en korene pa nevem kaj še? pa js tko (ok od ket si si ti zapomnu zdej un korene): am ja, sam sm vrgla u smeti an, se prav nč ne nesem čez mejo. no pol sm mogla dat ruzak skos skener pa mi je povedou da je treba useen prjavt. da pač prjavš pol ti pa oni zaplenjo ne pa da vržeš u smeti. ok a tko to gre :D

u natalesu sva spet mele zrihtanga couchsurferja, tokrat sva spale pr gustavu, enmu fantu k žvi še pr familiji in majo svojo fast food restavracijo. hrana obup, dal so nama za probat eno najbl mastno zadevo kar sm jih u lajfu jedla. pr ta prumu grižlaju se mi je okol obrnu želodc sam sm iz uljudnosti pojedla do konca. pol sm mela še ene par ur okus po masti u požiralniku. fuj res :D drugač so bli pa prjazni do konca.

nasledn dan sva šle rentat opremo ker sva hotle it trekat u nacjonaln park Torres del Paine. cela pot (če delaš W) traja par dni, midve sva vedle da to ne bo mogoče ker je na višjih delih že zapadu sneg, tko da sva se odločile da greva samo tapru deu do torresou, če se jih bo dal vidt seveda. rentale sva šotor, usaka svojo spalno vrečo za -40 stopinj, podlogo za ležat gor, kuhalnika pa tko ne bova rabile ker greva sam za eno noč tko da kermu se ga bo dal nost (k pa pomislt da nama bojo noge zmrznle mogoč ker je sneg gor pa da bi se blo fajn pogret pa kšnga čajčka spit). no nasledn dan sva upale na lep vreme in nama je biu naklonjen. k smo se z busam vozil tja smo od delč lahko vidl vrhove, obsijane s soncem! res nenormalno lep pogled. čez par ur smo prispel do naše postaje in edin midve in še ene trije smo istopil na tem mestu in šli naprej. uni trije so se z voznikam minibusa zmenil da jih pele do refugiota (gorska koča - btw. u tem času so use razn dveh zaprte, pa še to je ena na drug stran nacjonalnga parka, ta k je bla pa tle pa računa tko po 100 dolarjeu na noč tko da nama je ostala edina varjanta šotor). no nama se je zdela vožna predraga sva rekle da bova šle kr lepo peš, pol na konc sva uštopale enga kamjonarja k je pelou gorivo do gorske koče :D (spet teli tovornakarji)

no pol sva začele hodt, ni blo ful naporno ampak blo je pa mrz ko norc. pol je začeu še pihat vetr. u kšnih 2-3h urah sva  ble pr prvi postojanki, do najnga kamp placa sva od tm hodile še kšne dobre 2 ure. počas je sonce začeu zginvat za oblaki in na konc je začel še mal snegc naletavat. na konc k sva pršle do kampinga sva vidle da bo treba šotor postavt u snegu :D no ja, k pa je to kej tazga! haha. pa tm so bli še ene trije šotori, drug folk zgleda rajš pride takrt k je sezona in ni snega :D

tle u tem kampingu pol pustiš šotor in plan je biu nasledn jutr zjutrej it gor do razgledne točke kjer se dobr vidjo torresi sam nama vreme ni biu naklonjen, zjutrej je ful snežil in se ni vidl nč. ponoč sva si navlekle use cune kar sva jih mele sabo, u prste na nogah naja je zebl ko norca da sva si noge ovile še u dodatn šal. zjutrej je bla najbl neprijetna stvar dat gor une mokre čevle napou zamrznene in it na wc (oz. na prosto). in grem js tm za eno kučico in tko lulam in kr res se začne nekej na streh premikat, pa tko vidm direkt nad sabo ene ogromne sanke k jih polovica gleda čez streho. tko da sm si misla ok, to bi blo zdej idealno, da mi tele sanke na glavo zgrmijo medtem k lulam kle :D

no uglavnem, pol sva pospravle najn šotorčič in se počas odpravle u dolino ker ni blo smisla it več gor do razgledne točke ker itak neb nč vidle. mal razočarane ampak dobr, če ne druzga smo usaj prejšn dan mel ful hud razgled k smo se z busam ustavl pred eno laguno, tko da nekej je pa le blo :)

slikce

u calafatu sva spet najdle couchsurferja in sva ble pr nemu. zravn so bli se trije tipi, dva argentinca in en spanc tko da smo mel tamau hostel. u calafate sva sle sam z namenom da si greva pogledat ledenik perito moreno.

od drugih popotnikov sva zvedle da se najbol splaca rentat avto in it dost zgodej ker ob uhodu u nacjonaln park pobirajo ustopnino. ce gres pred osmo pa nobenga se ni tm. tko da smo se pol z anglezom in americanom k smo bli skupej u chaltenu zmenil da bomo skup rental avto. anup (anglez) je meu edin voznisko sabo tko da je on vozu. napaka! :D zjutrej ob ene 6h naja je pobrau in smo sli. za dobro jutro sva najprej ene 5x udarle z glavo u strop avta ker smo se pelal cez lezece policaje. no pol so cez cesto letale ene zvali, nevem ko se imenujejo, zgledajo pa ko eni ogromni zajci. no enga smo skorej zbil ampak je pol anup nekak zmanevrirou in smo se ga glih za glih izognil. morm rect da sva ble midve uzadej cist trde ker je anup vozu ko norc! pol k smo koncno sli mem une postaje kjer pobirajo ustopnino smo se zacel vozt po eni gozdni poti in tm je bla cesta ful poledenela. tko da ns anup anglez nenavajen vozt po ledu je kr s cetrto gonu u ovinke. jes sm sam razmislala ko nej mu na lep nacin povem da nej mau bremzo zacne uporablat al pa se bols, da nej me spusti za volan norc prsmojen. no po ene 15min nism mogla vec zdrzat ker bi rajs prsla ziva do tega ledenika in se neb rada skantala dol  u prepad tko da sm mu rekla da grem js vozt. me je prasou ce sm se prestrasla. neeee, kje pa!

no pol smo prsli do ledenika in tm ze par avtov parkiranih, tud drug folk je pogruntou kaj se najbol splaca :)

evo slikce

iz el bolsona sva se zvečer odpravle u nočno vožno do el chaltena. to je bla tud ena od najdalših voženj. umes smo se nasledn dan enkrat popoudne ustavl u mestu perito moreno kjer je bus parkirou na postaji pol smo mel pa kšne 3 ure časa k smo čakal na nasledn bus. šle sva mal pogledat u mesto in res je tisto pravo patagonsko mesto, nikjer nobenga, mogoč sva u useh 3h urah srečale enga človeka pa en avto. drugač pa ful mrz, močn vetr k te prepiha do kosti.

zlo zgodej nasledn jutr smo prispel do chaltena in pol smo se z enmu američanam in angležam spravl iskat hostl. mesto spet isto, pod 100 hiš, čist prazno, piha za znoret, mi smo se takoj zavil u šale+kape, že predn smo šli iz busa navlekl use možne gamaše, rokavice itd.

nasledn dan smo se odpravl do cerro torreja. povedal so nam, da je ful teško da bomo vrhove sploh vidl ker se leto že počas preveša u zimo in ful sneži tko da bi res mogl imet ful srečo. mi smo se useen oblekl da smo zgledal ko sloni in se odpravl, mogoč pa bo kej. pot sicer čist nenaporna, nekak smo usi prčakval več uzpona. pihal je nenormalno.  k smo pršli do konca, do lagune, smo bli usi mal razočarani ker se itak ni vidl nč. ampak dobr, tle je blo to tud za prčakvat. mogoč bomo mel jutr na fitz royu več sreče.

nasledno jutro spet usi naspidirani, zaviti u najtoplejše cune kar jih premoremo gremo u drugo smer, tokrat prot fitz royu. že zgledal je da bo bol slabo vreme, da spet ne bomo nč vidl, ampak smo rekl ajde gremo useen, mogoč se vreme pobolša. po enih 3h urah hoje smo pršli na teren k je biu čist poplavljen tko da smo zabredl notr u močvirje, pol smo iskal eno alternativno pot in na konc nam je uspel prit do prve lagune. tle je pihal direkt iz gore, če si vrgu olupek od sadja, ga je odnesl par metrov stran. pol smo se posedl u zavetje ene skale (pametn američan je tm k je biu nabolš zavetje mal pred tem odtoču tko da noben ni mogu tm sedet! :D), pomalčal in se odpravl nazaj.

glede na to da nismo mel kej preveč sreče smo se odločl da bo treba nazaj enkrat! :)

midve sva se nasledn dan namenile štopat do calafateja ker je bla karta ful predraga za unih par urc (okej za naja je 6h ur že mala malca tle). ustrajale sva kšne dve ure (nobenih avtov, mogoč jih je šlo ene 10-15 mem pa še to eni bagerji) tko da pol k naja je spet prepihal ko norca sva se odločle da greva kr na bus.

slike